1. Premik :Pesem se začne z vrstico "Moj obraz je zemljevid odsotnosti," kar nakazuje razdrobljen in dislociran občutek sebe. Govorkina identiteta ni osrediščena ali popolnoma oblikovana, temveč je proizvod prostorov in izkušenj, iz katerih je izključena.
2. Izguba identitete :Serotte uporablja podobe, povezane z izbrisom, kot so "neosvetljene sobe", "sence" in "nevidne sobe", da prikaže, kako je bila identiteta govorca zakrita in zanikana. Uporaba zaimka "to" za opis njenega obraza še dodatno okrepi občutek odmaknjenosti.
3. Nevidne zgodovine :Pesem poudarja tudi izbris kolektivne zgodovine in izkušenj, s katerimi se soočajo marginalizirane skupnosti. Serotte piše:"Premikal sem se skozi stoletja, brezimen in izgubljen," s čimer poudarja anonimnost in zgodovinsko zanemarjanje, ki so ju doživljali temnopolti posamezniki pod zatiralskimi sistemi.
4. Iskanje priznanja :Kljub oviram in marginaliziranem statusu govorec izraža željo po priznanju in potrditvi. Hrepeni po prostoru, kjer je njena prisotnost priznana in razkrita njena prava identiteta.
5. Opolnomočenje prek solidarnosti :Pesem se konča z upanjem z vrstico:"Ta obraz poznaš kot svojega." To kaže na možnost enotnosti in identifikacije med govorcem in drugimi, ki si delijo podobne izkušnje odtujenosti in marginalizacije.
Na splošno "Moj obraz" zajema zapletenost pogajanj o osebni in kolektivni identiteti ob soočenju z zatiranjem. Serottejeve evokativne podobe in čustveni jezik poudarjajo govorkin boj za uveljavitev svojega obstoja in priznanje v družbi, ki želi izbrisati njeno identiteto.