Ta neodločnost se odraža v zgradbi pesmi. Pesem je napisana v prostem verzu, brez določene sheme rime ali metra. To daje pesmi občutek spontanosti in neposrednosti, kot da govorec razmišlja na glas. Pesem vsebuje tudi veliko ponavljanj in oklevanj, ki še dodatno sporočajo govorčevo negotovost.
Samo ograjo lahko razumemo kot simbol izbir, s katerimi se sooča govorec. Na eni strani ograje je znani in varni svet preteklosti. Na drugi strani je neznani in potencialno nevarni svet prihodnosti. Govorca je strah, kaj bi se lahko zgodilo, če bi preplezal ograjo, pritegnejo pa ga tudi možnosti, ki jih ta predstavlja.
Končno govornikova neodločnost ostane nerazrešena. Ostaja stati pri ograji in se ne more odločiti. Ta konec odraža dejstvo, da je življenje pogosto polno težkih odločitev in da ni preprostega načina, da bi ugotovili, katera pot je prava.
Poleg raziskovanja teme neodločnosti se "Ograja" dotika tudi tem strahu, upanja in svobode. Pesem je močna meditacija o človekovem stanju in ponuja edinstven pogled na izzive, s katerimi se soočamo vsi.