Kaj je neoklasična simfonija?

Neoklasična simfonija je simfonija, sestavljena v slogu 18. stoletja kot odziv na romantiko zgodnjega 19. stoletja. Za te simfonije je značilna vrnitev k klasičnim oblikam in vrednotam, kot so jasnost, ravnotežje in sorazmerje, ter zavračanje čustvenih in subjektivnih elementov romantike. Nekateri primeri neoklasičnih simfonij vključujejo:

Simfonija št. 1 v g-molu Felixa Mendelssohna

Simfonija št. 40 v g-molu Wolfganga Amadeusa Mozarta

Simfonija št. 104 v D-duru Josepha Haydna

Za vse te simfonije je značilna uporaba jasnih in jedrnatih melodij, uravnotežene in simetrične strukture ter zavračanje pretiranih čustev. Vsi so tudi napisani v tradicionalni štiristavčni obliki:

Prvi stavek: Allegro (hitro in živahno)

Drugi stavek: Andante (počasen in liričen)

Tretji stavek: Menuetto ali Scherzo (hitro in plesno)

Četrti stavek: Allegro ali Presto (hitro in razburljivo)

Neoklasične simfonije so bile reakcija na vse bolj kompleksno in čustveno glasbo obdobja romantike. Predstavljajo vrnitev k preprostejši in bolj strukturirani glasbi klasičnega obdobja in so pomagali utreti pot razvoju sodobne klasične glasbe.