- Stara Grčija: V 6. stoletju pred našim štetjem je grški filozof Pitagora verjel, da je vesolje sestavljeno iz matematičnih razmerij in da gibanje nebesnih teles ustvarja harmonične zvoke. Predstavljal si je, da razdalje planetov in obdobja revolucije ustrezajo glasbenim notam, ki tvorijo "glasbo sfer", ki jo slišijo le tisti z božanskim znanjem.
- Platonske ideje: Platon je razširil ta koncept in ga povezal s svojo teorijo oblik ali idej. Verjel je, da prave in popolne oblike stvari obstajajo v višjem, nevidnem svetu in da glasba sfer predstavlja matematično harmonijo, ki podpira fizično vesolje.
- Srednjeveško krščanstvo: Nekateri srednjeveški krščanski filozofi in teologi so glasbo sfer razlagali kot manifestacijo božjega reda in popolnosti v vesolju. Koncept je bil občasno omenjen v verskih besedilih in umetniških delih, vendar ni postal pomembna teološka doktrina.
- Renesančni preporod: V renesansi je zanimanje za klasično znanje pripeljalo do ponovnega raziskovanja glasbe sfer. Astronomi in filozofi, kot sta Johannes Kepler in Nikolaj Kopernik, so razpravljali o konceptu, nekatere glasbene skladbe pa so celo poskušale posnemati nebesne harmonije.
- Duhovni simbolizem: V sodobni duhovnosti glasba sfer pogosto simbolizira medsebojno povezanost vseh stvari, harmonijo kozmosa in enotnost med človeštvom in vesoljem. Lahko vzbudi občutke strahospoštovanja, čudenja in spoštovanja do skrivnosti obstoja in prisotnosti višjega reda.
Medtem ko glasba sfer ostaja simboličen in filozofski koncept, ne pa preverljiv znanstveni pojav, je močno vplivala na duhovno misel in pustila trajno zapuščino v umetnosti, literaturi in filozofiji. Nakazuje, da onkraj našega dojemanja in razumevanja morda obstajata transcendentna harmonija in red v vesolju, za katerega mnogi verniki odzvanjajo z njihovimi duhovnimi izkušnjami.