Nacionalizem:
To je bila ena najpomembnejših tem v romantični glasbi. Romantični skladatelji so skušali izraziti ljubezen do domovine, slaviti njeno zgodovino in kulturo ter v občinstvu vzbujati domoljubna čustva. Primeri vključujejo:
- Mazurke in poloneze Frederica Chopina v čast njegovi rodni Poljski.
- opere Giuseppeja Verdija, ki prikazujejo združevanje Italije, kot sta "Nabucco" in "Aida".
- Simfonični cikel "Ma Vlast" Bedricha Smetane, ki prikazuje češko zgodovino.
Revolucija in svoboda:
Romantični skladatelji so se pogosto zgledovali po revolucionarnih idealih, tako političnih kot družbenih. Njihov cilj je bil navdihniti spremembe, izpodbijati zatiranje in spodbujati vzrok za svobodo in individualno izražanje. Primeri vključujejo:
- "Grande Messe des Morts" (Requiem) Hectorja Berlioza, posvečen julijski revoluciji leta 1830 v Parizu.
- opere Richarda Wagnerja z uporniškimi temami, kot sta »Rienzi« in »Leteči Nizozemec«.
- "Revolucionarna etuda" Franza Liszta, ki simbolizira boj proti zatiranju.
Družbeni komentar in empatija:
Nekateri romantični skladatelji so izrazili tudi zaskrbljenost zaradi socialnih vprašanj, vključno z revščino, neenakostjo in stisko marginaliziranih skupin. Z glasbo so vzbujali empatijo in spodbujali sočutje. Primeri vključujejo:
- Cikel pesmi "Winterreise" Franza Schuberta, ki raziskuje stiske osamljenega popotnika.
- Uvertura "Hebridi" Felixa Mendelssohna, posvečena škotskim višavcem in njihovemu boju proti britanski vladavini.
- "Symphonie Fantastique" Hectorja Berlioza, ki odraža njegove osebne izzive in romantične izkušnje.
Čeprav teh političnih idealov niso vsesplošno sprejeli vsi romantični skladatelji, so bili pomembni trendi, ki so oblikovali velik del glasbe tega obdobja in so pogosto odražali osebne izkušnje in prepričanja skladateljev.