Na polju sanj, kjer rastejo melone,
Pridigar iz buče je posejal seme vere.
Njegov glas, kot melodija v vetriču,
Zašepetane zgodbe o upanju in spremembah.
(refren)
Pridi izpod tega pridigarja,
Naj luč obsije vaš obraz.
Vstani pokonci, odvrzi strahove,
Objemite milost.
(2. verz)
Govoril je o ljubezni, nevezani vezi,
Božansko darilo, ki osvobodi srca.
Z očmi sočutja je videl njihovo stisko,
Ponudba odrešitve v najtemnejši noči.
(Most)
Nekateri so se posmehovali in zasmehovali ter zavračali njegove besede,
Preveč preprosto, preveč resnično za njihov okoreli um.
Vendar je pridigar vztrajal, njegova vera je bila neomajna,
Kot bi ga navdihnila božanska sila.
(refren)
Pridi izpod tega pridigarja,
Naj luč obsije vaš obraz.
Vstani pokonci, odvrzi strahove,
Objemite milost.
(3. verz)
Pod bučno senco so se vznemirile duše,
Iskanje tolažbe v njegovih skromnih naukih.
Utrujeni so našli počitek, izgubljeni našli upanje,
V njegovi navzočnosti se je zdelo, da so njihova bremena zbledela.
(4. verz)
Nobenega bogastva ni iskal, nobenega posvetnega dobička,
Samo veselje širjenja čistega plamena ljubezni.
Njegov duh se je dvignil, kot ptica v letu,
Nosijo srca, povzdignjena v kraljestva svetlobe.
(refren)
Pridi izpod tega pridigarja,
Naj luč obsije vaš obraz.
Vstani pokonci, odvrzi strahove,
Objemite milost.
(zunaj)
Pridite, okusite vodo življenja, ki vam ga ponuja,
Sladkost, ki lahko poteši najglobljo žejo.
Nič več skrivanja, nič več senc, ki bi se jih bilo treba bati,
Stopite v svetlobo, naj bo vaša duša svobodna.