V deželi pogube, kjer padajo sence,
Pojavi se visoko visok jezdec.
Na konju najtemnejšega odtenka,
Smrt zahteva svoje žrtve, izdana srca.
(refren)
Smrt jezdi konja s koso v roki,
Žanjenje duš po tej pusti zemlji.
Ni pobega pred njegovim večnim lovom,
V primežu smrti ni odrešilne milosti.
(2. verz)
Skozi opustošene planjave in preklete gozdove,
Neizprosno potovanje smrti se odvija.
Kdor mu prekriža pot, je usoda zapečatena,
Hladen objem, za vedno strjen.
(refren)
Smrt jezdi konja s koso v roki,
Žanjenje duš po tej pusti zemlji.
Ni pobega pred njegovim večnim lovom,
V primežu smrti ni odrešilne milosti.
(3. verz)
Sredi jokov bolečih duš,
Smrt nadaljuje svoje strašljive patrulje.
Z mrtvaškim nasmehom uživa v bolečini,
Znanilec muk in neskončnega dežja.
(Most)
Sonce oveni, zvezde poletijo,
Ko smrt galopira v noč.
Apokaliptična vizija obupa,
Svet, zajet v večni obup.
(refren)
Smrt jezdi konja s koso v roki,
Žanjenje duš po tej pusti zemlji.
Ni pobega pred njegovim večnim lovom,
V primežu smrti ni odrešilne milosti.
(zunaj)
V kraljestvu, kjer se stekajo sence,
Smrt vztraja, njegova vladavina se ne bo prekinila.
Spektralni jezdec, simbol groze,
Z vsakim korakom pripelje nemrtve.