Namen zemeljskega basa je zagotoviti občutek stabilnosti in kontinuitete v celotni kompoziciji, pogosto deluje kot povezovalni element, ki povezuje različne odseke ali gibe. Služi lahko tudi kot referenčna točka za druge inštrumente in pomaga vzpostaviti celotno tonaliteto in harmonično strukturo glasbe.
V svoji najpreprostejši obliki lahko zemeljski bas sestoji iz ene same note ali akorda, ki se ponavlja znova in znova. Lahko pa je tudi bolj zapleten, saj vsebuje variacije v ritmu, melodiji in harmoniji.
Tehnika basa se je skozi zgodovino uporabljala v različnih glasbenih zvrsteh in obdobjih, od zgodnje baročne glasbe do sodobnega jazza. Posebej pogost je v tradicionalnih oblikah, kot sta passacaglia in chaconne, kjer zemeljski bas zagotavlja osnovno strukturo za dovršene variacije.
V primeru zemeljske bas kitare bi kitarist običajno igral ponavljajoči se vzorec not v spodnjem registru inštrumenta, medtem ko drugi inštrumenti (kot je melodični inštrument ali protimelodija) igrajo različne glasbene linije nad njim.