1. Monofonija :To se nanaša na glasbo, ki je sestavljena iz ene melodične vrstice brez spremljave. Pogosto ga najdemo v zgodnjem srednjeveškem in gregorijanskem napevu, kjer melodijo nosi en glas.
2. Polifonija :V nasprotju z enoglasjem gre pri polifoniji za več melodičnih linij, ki so samostojne in se med seboj prepletajo. Te melodije so lahko harmonične ali kontrastne ter ustvarjajo bogato in kompleksno teksturo. Primere polifonije najdemo v renesančni vokalni glasbi, kot so madrigali in moteti.
3. Homofonija :Homofonija se nanaša na glasbeno teksturo, kjer primarno melodijo spremljajo podrejeni podporni glasovi ali akordi. Glavna melodija izstopa kot izrazita glasbena linija, spremljava pa daje harmonično in ritmično podporo. Homofonijo običajno najdemo v skladbah klasične in romantične dobe.
4. Kontrapunktna tekstura :To se nanaša na vrsto polifonije, kjer je več melodičnih linij sočasno predstavljenih in medsebojno delujejo na kontrapunktski način. Vsak glas ali melodijska linija je melodično neodvisna in se giblje v skladu s posebnimi kontrapunktnimi pravili, kot so kontrapunkt, kanoni in fuge. Kontrapunktno teksturo je moč najti v baročni glasbi, kot je J.S. Bachove fuge in izumi.
5. Orkestrska tekstura :Na področju klasične glasbe ima orkester ključno vlogo pri ustvarjanju bogate in raznolike teksture. Orkester je sestavljen iz različnih sekcij – kot so godala, pihala, trobila in tolkala – vsaka s svojimi tembri in lastnostmi. Kombinacija teh delov ustvari kompleksen in dinamičen zvok, ki je lahko močan in zapleten.
6. Klic in odgovor :To je teksturna tehnika, pri kateri glasbeni stavek ali odsek predstavi en glas ali skupina, čemur sledi ponovitev ali odgovor drugega glasu ali skupine. Vzorec klicanja in odgovora pogosto najdemo v ljudski glasbi, pa tudi v nekaterih baročnih in klasičnih skladbah.
Ti različni teksturni pristopi oblikujejo celoten zvok in strukturo klasične glasbe. Skladatelji uporabljajo te teksturne elemente za ustvarjanje izraznosti, čustev in raznolikosti v svojih glasbenih delih.