Večplastna kamera je bila sestavljena iz serije steklenih ravnin, od katerih je bila vsaka poslikana z drugim delom prizora. Ploskve so bile postavljene ena za drugo, pri čemer je bila najbližja ravnina ospredje, najbolj oddaljena pa ozadje. Kamero so nato postavili pred letala in jo premikali naprej in nazaj, da bi ustvarili iluzijo gibanja.
Ko se je kamera premikala, so se različne ravnine premikale z različnimi hitrostmi, kar je ustvarilo občutek globine. Na primer, ravnina v ospredju bi se premikala hitreje od ravnine v ozadju, zaradi česar bi bilo videti, da se premika bližje gledalcu. Večplastna kamera je omogočala tudi ustvarjanje posebnih učinkov, kot sta povečevanje in pomanjševanje ter premikanje po prizoru.
Večplastna kamera je bila uporabljena za ustvarjanje nekaterih najbolj ikoničnih animiranih filmov vseh časov, vključno s Sneguljčico in sedmimi palčki (1937), Ostržkom (1940) in Fantazijo (1940). Uporabljen je bil tudi v kasnejših filmih, kot sta Mala morska deklica (1989) in Levji kralj (1994).
Večplastno kamero je sčasoma nadomestila računalniška animacija, vendar ostaja pomemben del zgodovine animacije. To je bil velik korak naprej v razvoju animacije in je omogočil ustvarjanje bolj realističnih in poglobljenih animiranih prizorov.