Na primer, režiser lahko uporabi različne vrste posnetkov, kot so bližnji posnetki, srednji posnetki in široki posnetki, da vzpostavi razmerje med liki ali prenese različne vidike scene. Način, na katerega so ti posnetki razvrščeni in montirani skupaj, lahko ustvari poseben ritem in tok filma ter pomaga oblikovati celotno pripoved.
S skrbnim oblikovanjem razmerij med posnetki lahko filmski ustvarjalec nadzoruje gledalčevo pozornost, usmerja njihov čustveni odziv in ustvarja napetost ali suspenz. Medsebojna igra med različnimi posnetki in način njihovega povezovanja lahko posredujeta tudi pomembne vizualne informacije ter prispevata k splošnemu pomenu in vplivu filma.