1. Prepričevanje Macbetha k umoru: Lady Macbeth igra ključno vlogo pri prepričevanju Macbetha, da zagreši umor kralja Duncana. S svojimi zvitimi in prepričljivimi sposobnostmi manipulira z Macbethovimi čustvi in željami ter postopoma spodjeda njegove moralne zadržke. Uporablja laskanje, sprožanje krivde in čustveno izsiljevanje, da bi ga spodbudila k dejanju, kar kaže na njeno manipulativno naravo.
2. Pretvarjanje nedolžnosti: Po umoru kralja Duncana se Lady Macbeth pred ostalimi gosti vede na videz nedolžno in umirjeno. Uspe ji odvrniti sum in se obnaša, kot da se ni zgodilo nič nenavadnega. To pretvarjanje lahko razumemo kot obliko zahrbtnosti, saj svojo resnično vpletenost in krivdo skriva pred tistimi okoli sebe.
3. Manipuliranje videza: Lady Macbeth prevzame odgovornost za posledice umora in natančno načrtuje, da bi zakrila njihove sledi. Macbethu naroči, naj si umije kri z rok, in vrne bodala nazaj na speče komornike. Ta dejanja zahtevajo določeno stopnjo zahrbtnosti in zvitosti, da zagotovijo, da njihov zločin ostane neodkrit.
4. Prikrivanje svojih čustev: Lady Macbeth je sposobna ohraniti umirjeno in kraljevsko fasado, kljub krivdi in nemiru, ki ju doživlja po umoru. Zatira svoja prava čustva in svetu predstavlja lažno fronto, ki bi jo lahko razumeli kot obliko zahrbtnosti ali prevare.
5. Izkoriščanje Macbethovih ranljivosti: Lady Macbeth izkorišča Macbethove slabosti in negotovosti za nadzor in vplivanje na njegove odločitve. Ona pleni njegove ambicije in željo po moči, pri čemer uporablja svoje znanje o njegovih ranljivostih, da ga prisili, da izpolni njene želje. To strateško manipulacijo bi lahko šteli za zahrbtno vedenje.
Čeprav "zahrbten" morda ni glavni pridevnik, ki se uporablja za opis Lady Macbeth, njen lik vsekakor kaže elemente zvitosti, manipulacije in prevare, ki se ujemajo s konceptom zahrbtnosti. Njena vloga pri vplivanju na Macbethova dejanja in prikrivanju njenih resničnih čustev prispeva k zapletenosti in spletkam okoli njenega lika v igri.