V tenisu je forehand (udarec z dominantno roko) običajno hitrejši in močnejši. Posledično se dominantna stran naravno razvija in krepi skozi neprekinjeno igro na igrišču. Vendar pa se lahko zanemari nedominantna stran, ki se uporablja za udarce z zadnje strani. Brez ustrezne pozornosti in treninga lahko nedominantna noga postane šibkejša v smislu moči, koordinacije in hitrosti.
Razlika med dominantno in nedominantno stranjo ustvarja neravnovesje, ki ga običajno imenujemo "sindrom lene noge". To lahko vpliva na učinkovitost gibanja in povzroči težave pri igranju tenisa, zlasti pri hitrih bočnih premikih ali spreminjanju smeri na igrišču.
Preprečevanje "sindroma lenih nog" zahteva uravnotežen in dosleden trening, ki cilja tako na dominantne kot na nedominantne noge in stranice telesa. To lahko vključuje vaje, osredotočene na krepitev nedominantne noge in izboljšanje njene koordinacije in hitrosti.