Rimska slika:
* Linearna perspektiva: Rimljani so bili pionirji v uporabi linearne perspektive . Ta sistem, ki so ga razvili Grki, je uporabil eno samo točko izginotja na črti obzorja, kar je ustvarilo občutek globine in recesije. Črte, ki se zbližujejo proti izginjajoči točki, so povzročile, da so bili predmeti videti manjši in bolj oddaljeni, kar je simuliralo naš način dojemanja sveta. Ta tehnika je bila očitna v stenskih poslikavah, kot so tiste v Pompejih, kjer so bili arhitekturni elementi in figure upodobljeni z občutkom tridimenzionalnosti.
* Zračna perspektiva: Rimljani so uporabljali tudi zračno perspektivo , kjer so predmeti v daljavi videti manj podrobni, bledejših barv in rahlo zamegljeni. Ta tehnika je prenesla učinek atmosferske meglice in prispevala k splošnemu občutku globine.
* Prekrivanje in variacija velikosti: Rimljani so uporabljali prekrivajoče se figure in predmete, pri čemer so večje predmete postavljali v ospredje in manjše v ozadje, da bi ustvarili iluzijo globine.
* Skrajšava: Rimljani so uporabljali krajšavo , tehnika, pri kateri so figure ali predmeti nameščeni tako, da so videti bližje ali dlje glede na njihov položaj glede na gledalčevo oko. To je ustvarilo občutek volumna in prostorske razporeditve.
Kitajsko slikarstvo:
* Perspektiva glede na umestitev: Kitajski slikarji se niso zanašali na linearno perspektivo kot njihovi rimski kolegi. Uporabili so bolj intuitiven in prilagodljiv pristop . Poudarili so kompozicijsko ureditev prenesti globino. Objekti, ki so bili gledalcu bližje, so bili postavljeni nižje v ravnini slike, tisti, ki so bili bolj oddaljeni, pa višje.
* Atmosferska perspektiva: Podobno kot Rimljani so kitajski umetniki uporabljali atmosfersko perspektivo , z uporabo mehkejših obrisov in svetlejših barv za oddaljene elemente za ustvarjanje občutka prostorske recesije.
* Oblika drsenja: Dolg vodoravni drsni format kitajskih slik je omogočil edinstven način upodabljanja prostora. Gledalec bi počasi odvil zvitek in razkril več pokrajine ali prizora, kar je ustvarilo občutek neprekinjenega prostora, ki se je odvijal skozi čas.
* "Prazen prostor" in "Negativni prostor": Kitajski slikarji so sprejeli idejo o "praznem prostoru" ("bai" ), ki ni le odsotnost podob, temveč močan element, ki gledalcu omogoča, da si predstavlja svet onkraj naslikanega okvirja. Previdna uporaba negativnega prostora ali prostora okoli in med predmeti je prispevala k splošnemu občutku globine in kompozicije.
Na kratko:
* Rimski umetniki: Zanaša se predvsem na geometrične sisteme kot linearna perspektiva za ustvarjanje iluzije prostora, kar ima za posledico bolj objektiven in standardiziran pristop k predstavitvi.
* Kitajski umetniki: Dajem prednost bolj tekočemu in intuitivnemu pristopu , z uporabo umestitve, atmosferske perspektive in moči "praznega prostora", da dosežejo občutek globine in vzdušja v svojih slikah.
Oba pristopa sta učinkovito ustvarila iluzijo prostora in prikazala različne načine, kako so se umetniki v različnih kulturah ukvarjali z vizualnim zaznavanjem in predstavljanjem.