1. Pripovedovanje zgodb: Igralstvo izvira iz zgodnjih človeških družb, kjer so posamezniki uprizarjali zgodbe, mite in legende, da bi zabavali in izobraževali svoje skupnosti.
2. Verski obredi: V mnogih kulturah je bilo igranje del verskih obredov in obredov, kjer so nastopajoči upodabljali bogove, junake in pomembne dogodke iz svojih verskih besedil.
3. Gledališče in performans: Razvoj gledališča in uprizoritvenih umetnosti je omogočil razcvet igralstva kot specializirane veščine. Starodavne civilizacije, kot so Grčija, Rim in Kitajska, so imele dobro uveljavljene gledališke tradicije.
4. Izražanje čustev: Igranje je posameznikom omogočilo izražanje čustev, misli in izkušenj, ki jih je v vsakdanjem življenju težko izraziti.
5. Družbeni komentar: Igralstvo je postalo tudi orodje za družbene komentarje in kritiko. Predstave so pogosto obravnavale politična, družbena in moralna vprašanja tistega časa ter sprožale razprave in razmišljanja.
6. Kulturna izmenjava: Različne kulture in civilizacije so izmenjevale gledališke in igralske tradicije, kar je privedlo do navzkrižnega opraševanja idej, tehnik in stilov.
7. Čustvena katarza: Igranje je posameznikom ponudilo izhod za sprostitev lastnih čustev, kar jim je omogočilo, da doživijo in predelajo občutke med upodabljanjem likov.
8. Značilnosti: Zmožnost igralcev, da ustvarijo verodostojne like in vzbujajo empatijo občinstva, je igralsko vlogo naredila bistveni element pripovedovanja zgodb.
9. Zabavna industrija: Pojav filma, televizije in drugih množičnih medijev je ustvaril povpraševanje po igralcih, da oživijo zgodbe na platnu.
10. Izobraževanje in terapija: Igralske tehnike in vaje se zdaj uporabljajo v izobraževanju in terapevtskih okoljih za izboljšanje samozavedanja, komunikacijskih veščin in čustvenega izražanja.
Na splošno je bilo igranje uvedeno kot kombinacija kulturnega izražanja, pripovedovanja zgodb, zabave in osebnega raziskovanja ter je postalo univerzalna oblika umetnosti, ki je očarala in pritegnila občinstvo v vseh časih in kulturah.