1. Časovna kompresija: Hitro zaporedje dogodkov ustvarja občutek nujnosti in vznemirjenja. Dogajanje se zdi hiteče in nujno, medtem ko Shakespeare hiti skozi dogodke.
2. Hitri prehodi prizorov: Scena se hitro preklaplja med različnimi lokacijami, kar dodaja občutek nereda in nereda v igri. Dogajanje postane bolj poglobljeno, saj mora občinstvo slediti premikom krajev.
3. Povečan konflikt: Nesoglasja med liki se razvijejo v bitke na življenje ali smrt. To poveča vložke in motivira občinstvo, da skrbi za prihodnost likov.
4. Stopnjenje nasilja: Prizor je intenziven in poln akcije, izbruhnejo konflikti in bitke. Ta porast nasilja povzroča napetosti in prispeva k vtisu, da se stvari bližajo vrhuncu.
5. Tempo dialoga: Dialog je hiter in intenziven ter se ujema s tempom dogajanja. To ohranja občinstvo osredotočeno in daje občutek, kot da je tam z liki.
6. Kratki, intenzivni prizori: Prizori v tem dejanju so pogosto kratki in intenzivni, kar okrepi občutek zagona igre. Kratki izbruhi dogajanja ohranjajo pozornost gledalcev in dajejo vtis, da dogodki uhajajo izpod nadzora.
7. Uporaba sporočil: Messengerji se uporabljajo za hitro dostavo informacij med znaki in posredovanje nujnih zahtev. Ta metoda ustvarja napetost in poudarja hitrost, s katero se dogodki odvijajo.
8. Znamenja in napovedovanje: Prizor vsebuje več znamenj in aluzij na katastrofo. Ti namigi dajejo občinstvu vtis, da je katastrofa neizbežna, in dvigujejo občutek pričakovanja.
Občinstvo se bo verjetno odzvalo na te strategije tako, da se bo počutilo bolj živčno in vloženo v dogajanje. Pospešen tempo dviguje intenzivnost drame, zato je vse težje predvideti, kaj se bo zgodilo naslednje. Stopnjujoča se napetost in nujnost zapleta pripravita gledalce na tragični vrhunec, ki sledi.