Komponente komunikacijske kompetence v ESP:
1. Jezikovna kompetenca:To se nanaša na znanje samega jezika, vključno z besediščem, slovnico, izgovorjavo ter tekočim govorjenjem in pisanjem.
2. Sociolingvistična kompetenca:Sposobnost razumevanja in ustrezne uporabe jezika v različnih družbenih kontekstih, ob upoštevanju dejavnikov, kot so formalnost, hierarhija in kulturne konvencije določenega področja.
3. Kulturna kompetenca:Poznavanje kulturnih norm, vrednot in prepričanj, ki vplivajo na komunikacijo znotraj področja. To pomaga preprečiti nesporazume in spodbuja učinkovito medkulturno komunikacijo.
4. Strateška kompetenca:Sposobnost prilagajanja komunikacijskih strategij različnim situacijam in namenom. To vključuje tehnike, kot so zahtevanje pojasnila, parafraziranje in pogajanje o pomenu.
5. Diskurzna kompetenca:Razumevanje tipičnih vzorcev diskurza, besedilnih vrst in žanrov, ki se običajno uporabljajo na tem področju, kot so poročila, predlogi, članki in elektronska sporočila.
6. Strokovna usposobljenost:Posedovanje specializiranih znanj in izkušenj na ustreznem področju, ki omogoča učinkovito sodelovanje v strokovnih razpravah in komunikaciji.
7. Interakcijska kompetenca:Sposobnost vključitve v učinkovito in sodelovalno komunikacijo z drugimi, tako ustno kot pisno, v okviru specifičnega področja.
8. Pragmatična kompetenca:Razumevanje praktičnih vidikov uporabe jezika, kot so konvencije vljudnosti, posredna govorna dejanja in sposobnost učinkovitega doseganja komunikacijskih ciljev.
Razvijanje komunikacijske kompetence v ESP vključuje kombinacijo jezikovnega usposabljanja, kulturne zavesti ter izpostavljenosti avtentičnim gradivom in interakcijam znotraj določenega področja. Posameznikom omogoča samozavestno in ustrezno komunikacijo v poklicnem okolju ter spodbuja učinkovito komunikacijo, sodelovanje in razumevanje prek različnih kulturnih in disciplinarnih meja.