Klasični monologi se v literaturi in drami uporabljajo že stoletja, nekateri najbolj znani primeri pa so:
* Hamletov samospev "Biti ali ne biti" v Shakespearjevem _Hamletu_
* Govor Marka Antonija "Prijatelji, Rimljani, rojaki" v Shakespearjevem _Juliju Cezarju_
* Portijin govor "Kakovost usmiljenja" v Shakespearovem _Beneškem trgovcu_
* Desdemonina pesem "Willow" v Shakespearovem _Othellu_
* Govor Johna Proctorja "Life, Woman, Life" v _The Crucible_ Arthurja Millerja
To je le nekaj primerov številnih klasičnih monologov, ki so bili napisani v preteklih letih. Klasični monologi se še naprej uporabljajo v sodobni literaturi in dramatiki in ostajajo pomemben del gledališke tradicije.
Tukaj je nekaj značilnosti klasičnega monologa:
* Dolžina: Klasični monologi so lahko različno dolgi, od nekaj vrstic do več strani.
* Slog: Monologi so pogosto napisani v povišanem ali poetičnem slogu, z bogatimi podobami in jezikom.
* Vsebina: Monologi lahko vsebujejo filozofska razmišljanja, osebna razkritja ali razlago zapletov.
* Namen: Monologi se uporabljajo za razkrivanje značaja, napredovanje zapleta in ustvarjanje dramatične napetosti.
Klasični monologi so močno orodje za pisatelje in z njimi je mogoče ustvariti nekaj najbolj nepozabnih in ganljivih trenutkov v literaturi in drami.