1. Namen:
Antony: Antonij ima govor, s katerim zamaje čustva državljanov in jih spodbuja, naj se uprejo zarotnikom, ki so ubili Cezarja. Njegov glavni cilj je obrniti javno mnenje proti Brutu in drugim morilcem ter Cezarja predstaviti kot mučenca in žrtev.
Brutus: Brutov govor je bolj osredotočen na racionalno utemeljitev Cezarjevega atentata. Državljane želi prepričati, da je bilo dejanje potrebno za ohranitev rimske republike in preprečitev Cezarjeve preobrazbe v tirana.
2. Ton:
Antony: Antonyjev govor je čustveno nabit in zelo prepričljiv. Uporablja evokativen jezik, retorična vprašanja in neposredno poziva k zvestobi državljanov Cezarju in njihovemu občutku krivice. Spretno igra na njihovih simpatijah in jezi.
Brutus: V nasprotju s tem je Brutov govor bolj logičen in preprost. Svoje argumente predstavi v umirjenem in utemeljenem tonu, bolj nagovarja intelekt državljanov kot njihova čustva.
3. Vsebina:
Antony: Antonij se osredotoča na Cezarjeve vrline, dosežke in koristi, ki jih je prinesel Rimu. Poudarja tudi izdajo in krutost zarotnikov, kar nakazuje, da so delovali iz zavisti in ne v dobro republike.
Brutus: Brut poudarja pomen ohranitve republike in ohranjanja tradicionalnih vrednot Rima. Trdi, da sta Cezarjeva ambicija in želja po absolutni oblasti ogrožala republiko, zaradi česar je bila njegova odstranitev nujna za preživetje Rima.
4. Uporaba dokazov:
Antony: Antony učinkovito uporablja čustvene pozive in manipulacijo, da bi prevzel množico. Drži Cezarjevo krvavo ogrinjalo in bere njegovo oporoko, ki državljanom zapušča veliko količino denarja, kar vzbuja usmiljenje in občutek hvaležnosti do Cezarja.
Brutus: Brutus se opira na logično sklepanje in racionalne argumente. Predstavi dokaze o Cezarjevih dejanjih in namenih, kot je njegova zavrnitev zavrnitve ponujene krone, da bi podprl svojo trditev, da je Cezar postajal tiran.
5. Odziv občinstva:
Antony: Antonijev govor zelo uspešno vpliva na množico. Njegovi čustveni pozivi prevzamejo meščane in pokažejo jezo do zarotnikov, kar vodi v kaotično vzdušje in željo po maščevanju.
Brutus: Medtem ko je Brutov govor logičen in dobro utemeljen, mu ne uspe tako učinkovito prevaliti množice. Državljani ostajajo skeptični in neprepričani ter se na koncu obrnejo proti njemu in podprejo Antonijev poziv k maščevanju.
Skratka, Antonijeva in Brutova pogrebna govora sta prepričljiva, vendar se razlikujeta po namenu, tonu, vsebini in odzivu občinstva. Antonij uporablja čustvene pozive in retorične strategije za podžiganje množice, medtem ko se Brut zanaša na logiko in sklepanje. Antonijeva uspešna manipulacija povzroči, da se državljani obrnejo proti morilcem, medtem ko Brutov govor ne prepriča množice, kar vodi v njegov padec.