Govornik skozi celoten sonet poudarja, kako pomembno je biti zvest samemu sebi in da nas zunanji videz ne preslepi. Bralca opozori, da so tisti, ki so na zunaj lepi, znotraj pa zlobni, kot »poslikani grobovi«, ki so na zunaj videti lepi, znotraj pa so polni mrtvih kosti. Te ljudi primerja tudi z "lažnimi parfumerji", ki prodajajo parfume, ki lepo dišijo, a so dejansko škodljivi.
Govornik konča sonet z besedami, da bi raje bil "neupoštevan", kot da bi bil kot ti ljudje. Raje bi bil nihče, pravi, kot nekdo, ki ni to, kar se zdi.
Tukaj je nekaj ključnih vrstic iz soneta, ki ponazarjajo te teme:
* "Kaj mar meni, ki me imenuje dobro ali pošteno,/ki pozna moje slabosti in lahko presodi mojo vrednost?/Odpustim mu, čeprav ni pravičen,/kajti v mojih očeh je njegova lepota neprimerljiva."
* "Toda vendar me krivijo za to - da sem počasen/da blagoslovim te tvoje lepe oči s solzami/in počasen, da obračam svoje misli na gorje drugih."
* "Ampak bodi zadovoljen, da umreš, saj ona mora živeti; / Tvoje ime je pošteno, čeprav ona vzame vse ostalo; / To te v imenu Boga prosim, / Naj te ne ljubi, da ne ljubi tudi ona veliko."
Sonet 147 je močno raziskovanje nasprotja med zunanjim videzom in notranjo resničnostjo. Govorčevo sporočilo je, da je pomembno biti zvest samemu sebi in se ne pustiti zavesti zunanjemu videzu. Bolje je biti nihče, pravi, kot biti nekdo, ki ni to, kar se zdi.