Mercutio začne z norčevanjem iz Romeovega zaljubljenega stanja in primerja njegovo zaljubljenost v Rosalino z versko predanostjo. Trdi, da je ljubezen slepo in impulzivno čustvo, ki ga poganja zgolj fizična privlačnost in je brez kakršnega koli racionalnega razmišljanja. Mercutiov govor je poln barvitih podob in retoričnih razcvetov, ki poudarjajo iracionalno in nepredvidljivo naravo ljubezni. Ljubezen opisuje kot "norca", ki "grize svoj palec v razum" in jo primerja s "podobo v državnem vrtu bogataša", nečim okrasnim in okrasnim, vendar na koncu brez vsebine.
Mercutiov govor poudarja tudi površnost družbenih norm in pričakovanj, zlasti v zadevah ljubezni in odnosov. Kritizira konvencionalne družbene konvencije, ki narekujejo, kako naj se ljudje obnašajo in izražajo svoja čustva. Mercutiov govor izpodbija te norme in spodbuja posameznike, da sprejmejo svoje strasti in želje, tudi če odstopajo od družbenih standardov.
Na splošno je tema Mercutiovega govora, da je ljubezen močna in nepredvidljiva sila, ki kljubuje racionalni razlagi in družbenim pričakovanjem. Mercutiove duhovite in provokativne pripombe poudarjajo osrednje teme predstave o ljubezni, usodi in posledicah impulzivnih dejanj.