1. Kolonialni jezik: Predstava uporablja jezik, značilen za puritansko družbo iz 17. stoletja v Salemu v Massachusettsu. Liki uporabljajo formalen, povišan in pogosto arhaičen slog govora, ki odraža verski in zgodovinski kontekst.
2. Svetopisemske aluzije: Miller v dialogu pogosto uporablja svetopisemske reference in aluzije. Liki vlečejo vzporednice med čarovniškimi procesi v Salemu in svetopisemskimi pripovedmi, ki odražajo globoka verska prepričanja puritancev in njihovo nagnjenost k interpretaciji dogodkov skozi versko lečo.
3. Metafore in simbolika: Dramatik uporablja metafore in simbolni jezik, da posreduje globlje pomene in teme. Predmeti, liki in dogodki imajo pogosto simboličen pomen, ki igri dodaja plasti interpretacije.
4. Uradni in pogovorni jezik: Miller uporablja mešanico formalnega in pogovornega jezika za razlikovanje med liki in družbenimi razredi. Bolj izobraženi liki, kot sta častiti Hale in sodnik Danforth, govorijo na formalen in dovršen način, medtem ko navadni ljudje uporabljajo bolj neformalen in neposreden jezik.
5. Ironija in sarkazem: Ironija in sarkazem sta prisotna tudi v dikciji predstave. Liki pogosto izražajo svoje misli in občutke z ironičnimi izjavami ali sarkastičnimi pripombami, ki poudarjajo hinavščino in napetosti v skupnosti.
6. Obtožujoči jezik: Predstava je polna obtožujočega jezika, saj liki drug proti drugemu postavljajo lažne obtožbe. Pogosto se uporabljajo besede, kot so "čarovništvo", "greh" in "hudič", kar odraža vzdušje suma in strahu, ki prežema mesto.
S skrbnim izborom in uporabo specifične dikcije Miller ustvari živo in pristno predstavitev časovnega obdobja, zajame bistvo likov ter predstavi teme in konflikte predstave na močan in evokativen način.