1. Notranji/zunanji fokus :Vodenje lahko proučujemo kot notranji proces znotraj posameznikov, timov in organizacij ali pa ga lahko proučujemo kot zunanji proces, ki vključuje interakcije z deležniki, okoljem in družbo.
2. Mikro/makro ravni :Vodenje je mogoče analizirati na mikro ravni posameznikovega vedenja, skupinske dinamike in timskih interakcij ali na makro ravni organizacijskih struktur, kultur in sistemov.
3. Individualno/kolektivno :Vodenje je mogoče videti kot lastnost posameznikov (npr. lastnosti, sposobnosti, vedenja) ali kot kolektivni pojav, ki izhaja iz interakcij znotraj družbenih sistemov.
4. Uradno/neuradno :Vodenje je mogoče preučiti na formalnih vodstvenih položajih (npr. menedžerji, vodstveni delavci) ali na neformalnih vodstvenih vlogah, ki se pojavijo organsko na podlagi strokovnega znanja ali vpliva.
5. Teorija/praksa :Študije vodenja vključujejo teoretične perspektive, ki temeljijo na raziskavah, kot tudi praktične uporabe načel vodenja v različnih kontekstih, panogah in organizacijah.
6. Vodenje kot proces/rezultat :Vodenje je mogoče preučevati kot stalen proces vplivanja in interakcije ali kot rezultate, kot so uspešnost ekipe, organizacijska učinkovitost in družbene spremembe.
7. Kontekstualno/univerzalno :Vodenje je mogoče preučevati znotraj posebnih kontekstov in kultur, da bi razumeli, kako kulturne norme, vrednote in prakse oblikujejo pristope vodenja, ali pa ga je mogoče preučevati za univerzalna načela, ki se uporabljajo v različnih kontekstih.
Združevanje teh bifokalnih perspektiv omogoča celovito razumevanje vodenja kot kompleksnega pojava na več ravneh in razsežnostih.