1. Okrepitev čustev: Maske so pomagale pri pretiravanju čustev in izražanja likov. V času brez gledališke razsvetljave ali zelo sofisticirane odrske umetnosti so maske igralcem omogočale učinkovito izražanje občutkov in reakcij.
2. Posebna značilnost: Maske so pomagale vizualno razlikovati like. Igralci so lahko nosili različne maske za upodobitev različnih vlog, kar je občinstvu olajšalo spremljanje zgodbe med zborom in omejeno scenografijo.
3. Enotnost in simbolizem: Maske so pomagale vzpostaviti enotnost med igralci kot člani zbora in ustvarile občutek anonimnosti. Imeli so tudi simbolne pomene, ki so odmevali s temami in konflikti igre.
4. Preoblikovanje vloge: V grškem gledališču so igralci pogosto upodabljali več likov v isti predstavi. S preprosto zamenjavo maske so lahko igralci nemoteno prehajali iz ene vloge v drugo.
5. Družbeni pomen: Maske so igralcem omogočile raziskovanje družbeno pomembnih tem in upodabljanje družbenih hierarhij. V kontekstu Ojdipa so maske igralcem omogočile preučevanje dinamike moči in tragičnega padca protagonista.
6. Religiozni podtoni: Grško gledališče je imelo verske korenine in verjeli so, da imajo maske božanski pomen. Igre so povezovali z obredi, miti in bogovi ter tako ustvarili poglobljeno in obredno vzdušje.
7. Prisotnost, ki je večja od življenja: Maske so pomagale vzbujati občutek veličine in povečale dramatičen učinek. Zaradi njih so bili liki videti večji od življenja, kar je povečalo njihovo avtoriteto in vpliv na zgodbo.
8. Zastopanost spola: V stari Grčiji so ženske vloge pogosto igrali moški igralci. Maske so olajšale portretiranje ženskih likov in raziskovanje spolne dinamike.
Uporaba mask v Ojdipu je imela ključno vlogo pri izboljšanju izkušnje občinstva in posredovanju zapletenih pripovedi in moralnih lekcij, ki so neločljivo povezane z igro.