Tukaj je nekaj primerov dramatične ironije:
* V Shakespearovem Romeu in Juliji občinstvo ve, da naj bi bila Romeo in Julija skupaj, lika sama pa ne. To ustvari občutek tragedije in napetosti, ko občinstvo opazuje, kako se zaljubljenca trudita premagati ovire, ki ju ločijo.
* V filmu Titanik občinstvo ve, da se bo ladja potopila, liki pa ne. To ustvari občutek bližajoče se pogube, ko občinstvo opazuje, kako liki uživajo na ladji, ne da bi se zavedali nevarnosti, ki jih čaka.
* V televizijski seriji Igra prestolov občinstvo ve, da Cersei Lannister načrtuje umor svojega brata Jaimeja, vendar Jaime tega ne ve. To ustvarja občutek napetosti, medtem ko gledalci čakajo, kako se bo Jaime odzval, ko odkrije Cerseijino izdajo.
Dramatična ironija je lahko močno orodje za ustvarjanje suspenza, napetosti in humorja. Uporablja se lahko tudi za raziskovanje tem usode, usode in človeškega stanja.