Na primer, v predstavi _Romeo in Julija_ občinstvo ve, da sta Romeo in Julija oba zaljubljena drug v drugega in da njuni družini nikoli ne bosta odobrili njunega razmerja. To spoznanje ustvarja občutek dramatične ironije, saj občinstvo opazuje, kako lika sprejemata odločitve, ki bodo na koncu pripeljale do njune smrti.
Dramsko ironijo lahko uporabimo tudi za ustvarjanje humorja. Na primer, v filmu _The Princess Bride_ občinstvo ve, da je lik Fezzik velikan, lik Inigo pa ne. To privede do serije šaljivih prizorov, ko se Inigo poskuša boriti s Fezzikom, ne da bi se zavedal, kako velik je.
Dramska ironija je močno orodje, ki ga lahko uporabimo za ustvarjanje različnih učinkov v dramskih delih. Ustvari lahko napetost, suspenz in humor, prav tako pa lahko pomaga razkriti notranje misli in motivacijo likov.