Izraz "crescendo" izhaja iz italijanske besede "crescere", kar pomeni "rasti" ali "povečevati". Najzgodnejša znana uporaba izraza v glasbenem kontekstu sega v leto 1607, ko ga je uporabil italijanski skladatelj Adriano Banchieri v svoji razpravi "L'organo suonarino". V tej razpravi Banchieri opisuje, kako uporabiti crescendo za ustvarjanje občutka drame in vznemirjenja v glasbi.
Krescendo je postajal vse bolj priljubljen med baročnimi skladatelji v 17. in 18. stoletju. Uporabljali so ga v najrazličnejših glasbenih žanrih, vključno z operami, koncerti in sonatami. Nekateri najbolj znani primeri baročne glasbe, ki uporabljajo crescendo, vključujejo začetek Brandenburškega koncerta št. 3 Johanna Sebastiana Bacha in refren "Hallelujah" iz Handelovega Mesije.
Crescendo je bila revolucionarna glasbena tehnika, ki je skladateljem omogočila ustvarjanje širšega spektra čustvenega izražanja v svoji glasbi. Je bistveni del baročne glasbe in jo še danes uporabljajo skladatelji.