1. Katarza :Aristotelova teorija katarze nakazuje, da občinstvo med tragedijo doživi sprostitev čustev, kot sta usmiljenje in strah. Poznavanje neizogibnega Ojdipovega padca bi ta čustva še povečalo, saj bi občinstvo pričakovalo, da se bodo tragični dogodki odvijali.
2. Dramatična ironija :Koncept dramske ironije, kjer se občinstvo zaveda informacij, ki jih liki niso, bi ustvaril občutek suspenza in napetosti. Če bi občinstvo poznalo Ojdipovo usodo, bi se bolj posvetilo njegovemu potovanju in dejanjem.
3. Čakstvena empatija :Zavest o Ojdipovi tragični usodi bi lahko spodbudila globlje vživljanje v lik. Občinstvo je morda čutilo mešanico sočutja do Ojdipovega trpljenja in občutka strahu, ko je vedelo, na kateri poti je bil.
4. Moralna kontemplacija :Raziskovanje tem v igri, kot so usoda, prevzetnost in iskanje resnice, bi odmevalo pri starogrškem občinstvu. Ko so vedeli za izid, so lahko razmišljali o moralnih lekcijah in razmišljali o posledicah Ojdipovih dejanj.
5. Umetniška ocena :Poznavanje konca je občinstvu omogočilo, da je cenilo dramatikovo spretnost pri oblikovanju prepričljive pripovedi in ustvarjanju dramske napetosti. Lahko bi se osredotočili na umetnost in strukturo igre, namesto da bi bili presenečeni nad zapleti.
Skratka, seznanjenost starogrškega občinstva s koncem Kralja Ojdipa bi obogatila njihovo izkušnjo predstave s krepitvijo čustvenih odzivov, ustvarjanjem dramatične ironije, spodbujanjem empatije, spodbujanjem moralne kontemplacije in omogočanjem globljega spoštovanja dramatikove obrti.