Odšel je in se ne bo več vrnil.
Tako postanejo solze moj kruh ponoči,
in moji vzdihi podnevi.
Brez miru, ne predaha od bolečine.
Brez počitka za srce
ki trpi do te stopnje.
Ampak saj Bog tako hoče
moje življenje bo moja muka, dokler ne umrem.