Ena od teorij je, da se je azijsko gledališče začelo kot oblika verskega obreda. V starodavnih družbah so ljudje izvajali plese, pesmi in uprizoritve zgodb iz svoje vere, da bi ugodili bogovom in prinesli srečo. Te predstave so pogosto potekale v templjih ali drugih svetih prostorih, pogosto pa so jih spremljali glasba in bobni.
Druga teorija pravi, da se je azijsko gledališče razvilo kot oblika zabave. V starih časih so se ljudje zbirali na javnih mestih, da bi gledali izvajalce, ki so pripovedovali zgodbe, peli pesmi in plesali. Te predstave so bile pogosto precej dovršene in so lahko trajale ure ali celo dneve.
Sčasoma se je azijsko gledališče razvilo in razvilo v bogato in živahno umetniško obliko, kakršno je danes. Obstaja veliko različnih oblik azijskega gledališča, od katerih ima vsaka svoj edinstven slog in tradicijo. Nekatere izmed najbolj priljubljenih oblik azijskega gledališča so kitajska opera, japonski kabuki, korejski pansori in indijski kathakali.
Azijsko gledališče je imelo velik vpliv na svetovno kulturo. Vplivalo je na razvoj zahodnega gledališča in je še vedno vir navdiha za umetnike in izvajalce po vsem svetu.