Hamlet čuti globoko osebno povezanost z dogodki, ki se odvijajo v njegovem življenju, vključno s smrtjo njegovega očeta in materino naglo ponovno poroko z njegovim stricem Klavdijem. Spopada se s kompleksnostjo svojih čustev in težko navzven izrazi svoja čustva.
Nasprotno pa Hamlet vidi igralca kot nekoga, ki z lahkoto prevzema različne vloge in čustva, brez truda prehaja iz žalosti v veselje in jih izraža z veliko strastjo. Verjame, da ima igralec dostop do teh čustev, ker zanj niso pristna, temveč so del njegove obrti in predstave.
Ko igra napreduje, pa se Hamletov pogled na igranje in njegovo življenje začne spreminjati. Zaveda se moči gledališča in performansa kot sredstva za izražanje resnice in posredovanje čustev. Znano je, da svetuje igralcem, ki igrajo »Gonzagov umor«, naj »govorijo govor trzajoče na jezik«, pri čemer priznava pomen pristnosti in veščine igranja.
Navsezadnje Hamletovo potovanje vključuje raziskovanje medsebojnega delovanja med resničnostjo, predstavo in izražanjem čustev, kar vodi do globljega razumevanja njega samega in sveta okoli njega.