V tem času so dramatike začeli obravnavati kot več kot le zabavljače, ampak tudi kot moralne filozofe in komentatorje družbe. To je bilo deloma posledica vzpona razsvetljenstva, ki je poudarjalo razum, individualizem in moč posameznika. Dramatiki so svoje igre začeli uporabljati za raziskovanje družbenih in političnih vprašanj ter za izpodbijanje tradicionalnih vrednot in prepričanj.
Poleg tega je vzpon poklicnega gledališča prispeval tudi k spremembi podobe dramatika. Ko so se gledališča bolj komercializirala, so bili dramatiki vedno bolj prisiljeni ugoditi okusu občinstva. To je povzročilo upad kakovosti predstav in premik fokusa z dramatika na igralca. Dramatiki so postali marginalizirani in izolirani ter niso več veljali za pomembne družbene prispevke.