Glavne značilnosti realizma v gledališču:
1. Natančna upodobitev resničnega življenja: Realistične igre so črpale navdih iz resničnega življenja, upodabljale običajne like in situacije, pogosto postavljene v sodobno družbo.
2. Objektivnost: Realistične drame so poskušale predstaviti življenje takšno, kot je, brez vnašanja avtorjevih osebnih mnenj ali pristranskosti. Namen je bil objektivno prikazati like in dogodke ter občinstvu ponuditi nepristranski pogled na prikazano realnost.
3. Osredotočite se na družbena vprašanja: Številne realistične igre so obravnavale družbene probleme in krivice, kot so revščina, družbena neenakost, nasilje v družini in moralna korupcija. Te igre so služile kot družbeni komentarji, ki so spodbujali introspekcijo in družbene spremembe.
4. Psihološka globina: Realistični liki so pogosto kazali psihološko zapletenost, razkrivali notranje konflikte in motivacije. Ta psihološki realizem je bil namenjen globljemu razumevanju človeškega vedenja.
5. Avtentični dialog: Realistične igre so uporabljale jezik in dialoge, ki so odražali, kako ljudje resnično govorijo v resničnem življenju. To je pogosto vključevalo regionalne poudarke, sleng in pogovorne izraze.
6. Podrobni kompleti in kostumi: Realistične igre so skrbno pazile na scenografijo in kostumografijo ter posnemale običajne prostore in oblačila prikazanega časa in okolja.
7. Razbijanje "četrtega zidu": Nekatere realistične igre so sprejele naturalizem, podrle četrto steno ali namišljeno pregrado, ki je ločevala oder od občinstva, s čimer so okrepile občutek za resničnost in neposredno vključile občinstvo.
8. Ansambelska igra: Realist igra poudarjeno ansambelsko igro, pri čemer vsi nastopajoči enako prispevajo k splošni upodobitvi zgodbe, namesto da bi se zanašali na vidne glavne vloge.
9. Družbena kritika: Realistične igre so pogosto predstavljale kritične poglede na družbo in služile kot sredstvo za kritiko družbenih norm, konvencij in institucij.
Realizem v gledališču je močno vplival na dramsko literaturo in produkcijske tehnike ter med mnogimi drugimi vplival na dela dramatikov, kot so Henrik Ibsen, Anton Čehov in Maksim Gorki. Še vedno je pomemben umetniški pristop v sodobnem gledališču, saj občinstvu omogoča, da se poveže z liki, ki jih je mogoče soočiti, in je priča družbeni realnosti, ki jo pogosto zakrivajo gledališke konvencije.