1. Žvižganje in sikanje: Občinstvo je med nastopom glasno žvižgalo in sikalo. Ti zvoki so služili kot jasen znak igralcem in gledališki skupini, da občinstvo ni zadovoljno.
2. Metanje predmetov: V nekaterih primerih so člani občinstva metali predmete na oder, kot je gnilo sadje, zelenjava ali celo majhne kovance, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo. To je bila skrajna oblika neodobravanja.
3. Kričanje in norčevanje: Člani občinstva lahko ves čas predstave kričijo, se norčujejo in dajejo različne ponižujoče komentarje. To burno vedenje bi zmotilo igro in služilo kot jasen znak nezadovoljstva.
4. Odhod: Če bi znaten del občinstva močno čutil njihovo neodobravanje, bi lahko skupaj zapustili gledališče. Odhod je bil simbolična gesta, ki je pokazala popolno zavračanje predstave s strani občinstva.
5. Javna kritika: Nezadovoljni gledališčniki lahko po predstavi napišejo negativne ocene ali kritike predstave. Svoje nezadovoljstvo lahko izrazijo tudi v brošurah, od ust do ust ali celo v publikacijah, kot so preglednice in časopisi.
Pomembno je omeniti, da so bile te oblike izražanja nezadovoljstva v elizabetinskem obdobju bolj razširjene, kot bi bile danes sprejemljive. Dramatiki in gledališke družbe so skrbno upoštevale povratne informacije občinstva, ker sta se njihov uspeh in ugled močno zanašala na odobravanje in pokroviteljstvo množic.