Skozi celotno igro se Hamlet ukvarja z mislimi o smrtnosti in minljivi naravi človeškega življenja. Razmišlja o samomoru kot sredstvu, da bi pobegnil od bolečine in trpljenja, ki ga doživlja, vendar okleva zaradi strahu pred tem, kaj lahko pride po smrti. Duhov opis posmrtnega življenja kot kraja »neodkrite dežele« samo še poveča Hamletove skrbi, saj ne more biti prepričan, ali vsebuje odrešitev ali večno kazen.
Hamletova obsedenost s smrtjo ga vodi k razmišljanju o naravi obstoja in smislu življenja. Z drugimi liki, kot je njegov prijatelj Horatio, se zapleta v filozofske razprave o duši, posmrtnem življenju in posledicah naših dejanj. Hamletovo razmišljanje o teh globokih vprašanjih odseva njegovo globoko zakoreninjeno eksistencialno krizo, ki jo še stopnjuje prisotnost duha.
Skratka, duh v Hamletu deluje kot katalizator za Hamletovo eksistencialno kontemplacijo, zaradi česar se morbidno ukvarja s posmrtnim življenjem. Razkritja duha in Hamletovo poznejše raziskovanje življenja in smrti tvorijo osrednjo temo predstave, ki Hamletovemu liku in celotni pripovedi doda globino in kompleksnost.