* Ton: Poglavje se začne s mračnim in melanholičnim glasom Victorja Frankensteina. Izraža globoko obžalovanje in žalost ter objokuje katastrofalne posledice svojih dejanj. Jezik je težak od samoočitka in obupa, ki poudarja čustveno breme, ki ga nosi.
* Izguba in obžalovanje: Victor obžaluje izgubo svojega ljubljenega brata Williama in prijatelja Clervala. Zaveda se, da so te izgube neposredno povezane z njegovim ustvarjanjem, pošastjo, in njegovim neuspehom, da prevzame odgovornost za svoja dejanja. Žaluje za uničenjem, ki ga je povzročil sebi in tistim, ki jih ima rad.
* Izolacija in odtujenost: Victor se počuti globoko izoliranega in odtujenega od sveta. Preganja ga spoznanje o njegovem pošastnem ustvarjanju in nezmožnosti, da svoje breme deli s komer koli. Obžaluje osamljenost, ki ga razjeda, in nezmožnost najti tolažbo ali povezavo z drugimi.
* Samoobtožba: Victorjeva žalostinka je polna samoobtoževanja in globokega občutka krivde. Zaveda se pošastne narave svojih dejanj in uničujoče poti, na katero se je podal. Krivi sebe za vse, kar je šlo narobe, in izraža globoko obžalovanje svoje ošabnosti in lahkomiselnosti.
* Obup in upanje: Kljub ogromni teži njegovega obupa Victorjeva žalost nakazuje tudi utrinek upanja. Obupano išče način, kako odpraviti posledice svojih dejanj, v upanju, da bo našel odrešitev in ublažil svoje trpljenje. To hrepenenje po odrešitvi doda plast kompleksnosti njegovi žalostinki, zaradi česar je zapleten in globoko ganljiv izraz človeškega trpljenja.
V bistvu je začetek 16. poglavja v *Frankensteinu* globoka in ganljiva žalostinka, ki zajame čustveni nemir Victorja Frankensteina, njegovo globoko obžalovanje in njegovo obupano hrepenenje po odrešitvi. Je močan primer, kako lahko tudi najbolj briljantne in ambiciozne ume razjedajo posledice njihovih dejanj.