Evo zakaj:
* Svet serije nesrečnih dogodkov je sam po sebi pust: Baudelairove sirote se nenehno soočajo s strašnimi situacijami, njihova življenja pa zaznamujejo izgube in nesreče. Zgodbe raziskujejo teme žalosti, odpornosti in krute realnosti sveta. Medtem ko so trenutki upanja in humorja, je splošni ton temačen.
* Poudarek na težavah likov: Handler poudarja odpornost Baudelairovih in njihovo odločenost, da odkrijejo resnico. Konci pri bralcu pogosto pustijo občutek negotovosti in hrepenenja, saj se liki še naprej soočajo z izzivi. To ni nujno žalost, temveč odraz stalne narave njunih bojev.
* Grenko-sladka narava zaključka: Nekateri konci so lahko grenko-sladki, ker ponujajo občutek zaključka, hkrati pa priznavajo stalno naravo izzivov sirot. Na primer, konec "Konca", čeprav namiguje na prihodnost, polno upanja, poudarja tudi dejstvo, da se bodo Baudelairi še naprej soočali s težavami.
* Avtorjev slog: Handler uporablja temno komičen in satiričen ton, ki pogosto poudarja absurdnost situacij, s katerimi se srečujejo otroci. Ta pristop lahko povzroči občutek melanholije, hkrati pa poudari odpornost in odločnost Baudelairovih.
Zato namesto da bi bili namerno žalostni, konci serije nesrečnih dogodkov odražajo splošne teme in ton knjige. Poudarjajo stiske, s katerimi se soočajo liki, njihovo odpornost in nenehno naravo njihovih bojev. Konci so lahko žalostni, vendar ponujajo tudi občutek upanja in zaključka ter poudarjajo moč človeškega duha, da vztraja kljub težavam.