Tukaj je razčlenitev njegove reakcije:
* Jeza in razočaranje: Hamlet je besen zaradi Polonijevega vmešavanja. On to vidi kot izdajo, še posebej, ker je Ofelijo iskreno ljubil. Svojo jezo izraža z grenkimi besedami, obtožuje Polonija, da je manipulativen, in ga obtožuje, da je sam zaljubljen v Ofelijo (»Get thee to a nunnary. Why wouldst you be breeding of siners?«). Izraža tudi razočaranje nad lastno situacijo, počuti se ujeto in zmanipulirano.
* Zmeda: Hamletova ljubezen do Ofelije je pristna, vendar je tudi globoko vznemirjen zaradi očetove smrti in njegovega maščevanja. Zaradi tega ni prepričan vase in v svoja čustva, kar vodi do zmedene reakcije. Podvomi v Ofelijino zvestobo in se sprašuje, ali je resnično zaljubljena vanj ali le igra vlogo.
* Manipulacija: Medtem ko je Hamlet videti resnično razburjen, situacijo izkoristi tudi za manipulacijo z Ofelijo. Pove ji, naj "pojdi v samostan", saj ve, da bi jo to močno prizadelo. To razkriva temnejšo plat njegove osebnosti, kar nakazuje, da jo morda izrablja za doseganje svojih ciljev.
* Samoprevara: Njegova jeza do Polonija je lahko tudi način, da prikrije lastno negotovost in strahove glede svojih čustev do Ofelije. Boji se, da bi bil prizadet, in z obtoževanjem Polonija se izogiba prevzemanju odgovornosti za lastna čustva.
Konec koncev je Hamletov odziv na Polonijev ukaz zapleten in niansiran. Odraža njegov notranji nemir, njegovo pristno ljubezen do Ofelije, njegovo jezo zaradi manipulacije in njegovo pripravljenost, da manipulira z drugimi, da bi dosegel svoje cilje.