1. Igra v igri:
Hamlet odpravlja igro, ki zrcali okoliščine očetove smrti, da oceni Claudiusovo reakcijo. Opazi Claudijevega nenadnega odhoda, vznemirjenja in motene države, kar potrjuje svoj sum, da je Klaudij kriv. Ta prizor utrjuje Hamletovo prepričanje, da je Klaudij res morilec.
2. Molitveni prizor:
Hamlet naleti na Claudius, ki moli in razmišlja, da bi ga ubil. Opaža, da Claudius izraža prigovarjanje, vendar se odloči proti dejanju, ker se Claudius ne kesa za umor, ampak zaradi posledic svojih dejanj. Hamlet verjame, da bi ga ubijanje Klavdija, medtem ko moli, poslalo v nebesa, ne v pekel, in zato ne bi bilo samo kazen.
3. Claudijevo splošno vedenje:
V celotni predstavi Hamlet opazuje Claudijevo napačno in sumljivo vedenje. Opaža, da Claudijeve poskuse nadzora Hamleta, njegovih sumljivih poizvedovanj o Hamletovem duševnem stanju in njegovem splošnem nelagodju v Hamletovi prisotnosti. Ta opažanja še okrepijo Hamletovo prepričanje v Klavdijevo krivdo in njegov strah pred izpostavljenostjo.
4. Claudijeva manipulacija:
Hamlet spozna, da ga Claudius poskuša manipulirati z uporabo laskanja, obljub in groženj. Zaveda se, da ga Claudius poskuša nadzorovati in mu prepreči, da bi odkril resnico. To spoznanje poglablja Hamletovo nezaupanje in spodbudi njegovo željo po maščevanju.
5. Claudijeva prevara:
Hamlet vidi s Claudijevo fasado nedolžnosti in pobožnosti. Prepozna hinavščino za Claudijevim javnim prikazom vrline in njegovih zasebnih mahinacij. Hamletova opažanja razkrivajo resnično naravo Klavdija kot spletkarja in manipulativnega tirana.
Na koncu ga Hamletova opažanja o Claudijevih reakcijah pripeljejo do domneve, da je Claudius kriv za umor njegovega očeta. Skozi Claudiusove poskuse prikrije svojo krivdo in ga manipulira, da razkrije svojo resnično naravo. Ti vpogledi spodbudijo željo po Hamletu po maščevanju in potek predstave.