To sveto svetišče, nežna globa je to:
Moje ustnice, dva zardela romarja, pripravljena stojita
Z nežnim poljubom zgladiti ta grobi dotik."
»Dober romar, preveč delaš krivo roko,
Katera manirna predanost se kaže v tem;
Kajti svetniki imajo roke, ki se jih dotikajo roke romarjev,
In dlan na dlan je sveti palmov poljub."
"Ali nimajo svetih ustnic in svetih dlani tudi?"
"Da, romar, ustnice, ki jih morajo uporabljati v molitvi."
»O torej, dragi svetnik, naj ustnice delajo, kar delajo roke;
Prosijo, daj, da se vera ne spremeni v obup."
"Svetniki se ne premaknejo, čeprav dajejo zaradi molitev."
"Potem se ne premikaj, dokler ne prevzamem učinka svoje molitve.
Tako je iz mojih ustnic, s tvojimi, moj greh očiščen."
"Potem imajo moje ustnice greh, ki so ga vzeli."
»Greh iz tvojih ust? O prestop sladko nagovarjan!
Ponovno mi daj moj greh."
"Poljubljaš se po knjigi."