1. Struktura zapleta:
Forma v drami zajema način, kako se zaplet odvija in napreduje. Vključuje elemente, kot so:
- Uvod:Določanje dogajanja, likov in začetne situacije.
- Naraščajoča akcija:Niz dogodkov, ki ustvarjajo napetost in konflikt.
- Vrhunec:Prelomnica predstave, kjer konflikt doseže vrhunec.
- Falling Action:dogodki, ki vodijo do rešitve konflikta.
- Razplet:Končni izid ali zaključek igre.
Dramatiki lahko izberejo različne strukture zapletov, linearne, nelinearne ali epizodne, odvisno od svojih umetniških namenov in narave zgodbe.
2. Razvoj značaja:
Oblika zajema tudi, kako se liki predstavijo, razvijejo in preoblikujejo skozi igro. Dramatiki lahko uporabljajo različne tehnike, kot so samospevi, monologi, dialogi in interakcije z drugimi liki, da razkrijejo njihove misli, motivacije in čustvena potovanja.
3. Dialog:
Dialog je bistveni element, ki poganja obliko in dogajanje v drami. Vključuje govorjene besede likov, ki izražajo njihove misli, občutke in namere. Dialog je lahko naturalističen, poetičen ali stiliziran, odvisno od žanra in sloga igre.
4. Nastavitev:
Postavitev se nanaša na čas in kraj, v katerem se igra odvija. Lahko je realistična ali abstraktna, zgodovinska ali sodobna in lahko pomembno vpliva na vzdušje, ton in teme predstave. Dramatiki uporabljajo okolje za ustvarjanje posebnega okolja in konteksta za svoje like in zgodbe.
5. Čas:
Manipulacija s časom je prav tako ključni vidik dramske forme. Predstave so lahko strukturirane tako, da se odvijajo v kratkem obdobju, na primer v enem dnevu, ali v več letih. Dramatiki lahko za raziskovanje različnih vidikov zgodbe uporabljajo tudi tehnike, kot so prebliski, časovni preskoki ali vzporedne časovnice.
6. Ton:
Ton je splošno vzdušje in čustvena kakovost igre. Lahko je resen, komičen, tragičen, satiričen ali kombinacija teh. Ton igre vpliva na odziv in interpretacijo občinstva.
Z manipulacijo in eksperimentiranjem s temi elementi dramatiki ustvarjajo raznolike oblike drame, od tradicionalnih tragedij in komedij do eksperimentalnega in postmodernega gledališča. Vsaka oblika ima svoje edinstvene konvencije in tehnike, ki dramatikom omogočajo raziskovanje različnih tem, čustev in idej ter izzovejo različne odzive občinstva.