1. Uporaba metafor in podob :Romeo Julijo primerja s soncem, češ da je "lepša od sonca," in z dragocenim draguljem, češ da je "dragulj, ki visi v ušesu noči." Te primerjave izražajo intenzivnost njegovih čustev do nje in kažejo, da ji ni para.
2. Hiperbola :Romeo uporablja tudi hiperbolo, da izrazi svoja čustva, pri čemer pretirava o lepoti in moči Julijine ljubezni. Pravi, da "uči bakle, da svetijo" in da zaradi njene lepote "mislim, da je ves svet nič." Ta pretiravanja poudarjajo globino njegovih občutkov in obseg, do katerega je očaran nad njo.
3. Retorična vprašanja :Romeo zastavlja retorična vprašanja, da bi izrazil svojo zmedo in strahospoštovanje nad Julijino lepoto. Vpraša:"Kakšna svetloba se prebije skozi tisto okno?" in "Ali je meteor, ki ga izdihne sonce?" Ta vprašanja odražajo njegovo negotovost glede tega, kar vidi, in njegov občutek, da je Julija nekaj izjemnega in nezemeljskega.
4. Igra besed :Romeo uporablja besedno igro, da izrazi svoje veselje, ko vidi Julijo, in hrepenenje po njej. Pravi, da je njeno ime »beseda gorja«, ker mu daje misliti na njeno ločitev od njega, pravi pa tudi, da je »beseda veselja«, ker ga navdaja z upanjem. Ta besedna igra poudarja zapletenost njegovih čustev in njegov boj med željo in obupom.
5. Aliteracija :Romeo uporablja aliteracijo, da poudari določene zvoke in ustvari občutek ritma in muzikalnosti v svojem govoru. Na primer, uporablja zvok "l" v vrstici, "Ampak, mehko, kakšna svetloba skozi tisto okno se prebije." Ta aliteracija pomaga ustvariti občutek zamolčanega čudenja in pričakovanja ter pritegne pozornost na trenutek odkritja in Julijinega vstopa.
Na splošno Romeovi izrazi čustev, ko zgoraj opazuje Julijo, združujejo metaforo, podobe, hiperbolo, retorična vprašanja, igro besed in aliteracijo, da ustvarijo bogat in dinamičen portret njegovih občutkov. Ti izrazi izražajo njegovo močno ljubezen in željo po Juliet, njegov občutek strahospoštovanja in začudenja nad njeno lepoto ter njegovo hrepenenje po tem, da bi mu povrnila čustva.