1. Tragična ironija:Občinstvo se zaveda nekaterih ključnih informacij, ki jih liki sami ne. Ta kontrast poveča občutek usmiljenja, ko Julija popije napoj, saj verjame, da je Romeo mrtev. Uporaba dramske ironije ustvarja globljo čustveno povezavo s perspektivo občinstva.
2. Patos:Shakespeare uporablja čustveni jezik in podobe, da igra na čustva bralcev/gledalcev. Julijin zadnji monolog in Romeovo strastno objokovanje njenega telesa vzbudita močne občutke žalosti in empatije. Jezik vzbuja občutek izgube in obžalovanja ter globoko odmeva s čustvi občinstva.
3. Identifikacija občinstva:Predstava spodbuja občinstvo, da se poistoveti z liki, zlasti z mladima ljubimcema, Romeom in Julijo. Njuna trajna ljubezen, njuna neomajna predanost in njuna končna tragična usoda ustvarjajo čustveno navezanost, zaradi katere se občinstvo vživi v njune izkušnje in trpljenje.
4. Razvoj značaja:Skozi samospeve in dialoge občinstvo dobi vpogled v Julietine notranje misli, strahove in sanje. Priča so njenemu prehodu iz naivne, mladostne deklice v globoko strastno, zrelo žensko, ki razume posledice svojih odločitev. Ta razvoj lika spodbuja empatijo in naklonjenost Julijinemu čustvenemu potovanju.
5. Univerzalna človeška čustva:Shakespeare posega po univerzalnih človeških čustvih, ki presegajo čas in prostor. Teme ljubezni, izgube, obupa in boja proti družbenim normam globoko odmevajo pri gledalcih/bralcih, jih potegnejo v čustveni nemir likov in vzbujajo empatijo.
S spretnim tkanjem teh literarnih elementov Shakespeare ustvari pripoved, ki vzbuja globok občutek empatije do Juliet in njene tragične usode, na občinstvo pusti trajen vtis in ga spodbudi k razmišljanju o lastnih čustvih, ranljivosti in človeškem stanju.