1. Usoda in prevzetnost: Grške tragedije so pogosto raziskovale koncept usode in posledice človeške arogance (hubris). Liki, ki so kljubovali bogovom ali ravnali s pretiranim ponosom, so pogosto doživeli propad in kazen.
2. Družinske kletve: Številne grške tragedije so se vrtele okoli koncepta družinskih prekletstev ali generacijskih grehov, ki so preganjali potomce preteklih krivic. Te kletvice so pogosto vodile v verigo tragičnih dogodkov.
3. Ljubezen in strast: Ljubezen in strastne želje so bile pogoste teme grških tragedij. Ta čustva so like pogosto vodila k impulzivnim odločitvam, ki so se končale tragično.
4. Politična moč: Tragedije so se pogosto ukvarjale s konflikti in boji za oblast znotraj starogrških mestnih držav. Ključne teme so bili vzpon, padec in korupcija političnih voditeljev.
5. Božanska pravičnost: Zamisel o božanski pravičnosti je igrala pomembno vlogo v grških tragedijah. Bogovi so veljali za izvajalce moralnih zakonov in njihovi posegi so pogosto prinesli pravico ali povračilo za dejanja likov.
6. Smrtnost in človeške omejitve: Grške tragedije so raziskovale omejitve človeškega obstoja ter poudarjale krhkost in ranljivost človeškega življenja.
7. Herojski boj: Številne grške tragedije so predstavljale boje junaških posameznikov proti močnim silam, kot so usoda, bogovi ali lastne notranje hibe.
8. Katarza: Grške tragedije so imele za cilj vzbuditi čustvene odzive občinstva, predvsem pomilovanje (eleos) in strah (phobos). Ta čustvena katarza je veljala za očiščevalno in izobraževalno izkušnjo.
Te skupne teme v grški tragediji so odražale kulturna in verska prepričanja starogrške družbe in še danes odmevajo pri občinstvu, zaradi česar je grška tragedija brezčasna in trajna oblika umetnosti.