Dramatične konvencije so neizgovorjena pravila in pričakovanja, ki urejajo, kako se igre pišejo, izvajajo in doživljajo. Te konvencije so se razvile skozi stoletja gledališke tradicije in se razlikujejo od kulture do kulture, med najpogostejšimi pa so:
* Uporaba dialoga za posredovanje zgodbe in značaja. Dialog je glavno sredstvo, s katerim liki v predstavi komunicirajo med seboj in z občinstvom. Uporablja se za napredovanje zapleta, razvoj likov in ustvarjanje konfliktov.
* Uporaba konflikta za ustvarjanje drame. Konflikt je bistvenega pomena za ustvarjanje prepričljive igre. Lahko je notranja (v umu lika) ali zunanja (med liki ali silami). Konflikt poganja dogajanje v igri ter ustvarja napetost in razburjenje.
* Uporaba poudarjenega jezika za ustvarjanje občutka teatralnosti. Predstave pogosto uporabljajo jezik, ki je bolj poetičen in stiliziran kot vsakdanji govor. To lahko pripomore k ustvarjanju občutka povečane resničnosti in da se igra počuti bolj posebno in pomembno.
* Uporaba fizičnega gibanja za izražanje značaja in čustev. Igralci uporabljajo svoja telesa, da izrazijo misli in občutke svojih likov. Fizično gibanje je mogoče uporabiti tudi za ustvarjanje odrskih slik in za vzpostavitev dogajanja v igri.
* Uporaba zvoka in svetlobe za ustvarjanje vzdušja. Zvok in svetloba se lahko uporabita za ustvarjanje različnih učinkov v predstavi, od nastavljanja razpoloženja do zagotavljanja namigov o dogajanju.
* Uporaba spektakla za ustvarjanje navdušenja in čudenja. Predstave pogosto uporabljajo spektakel, da ustvarijo občutek strahospoštovanja in čudenja. To je mogoče doseči z uporabo dovršenih scenografij, kostumov in posebnih učinkov.
To je le nekaj od številnih dramskih konvencij, ki se uporabljajo v igrah. Z razumevanjem teh konvencij lahko bolje cenite gledališko umetnost in uživate v njenih številnih užitkih.
Tukaj je nekaj dodatnih primerov dramatičnih konvencij:
* Deus ex machina: Nenaden, nepričakovan dogodek, ki reši konflikt ali problem.
* Hamartia: Tragična napaka lika.
* Hubris: Prekomerni ponos ali samozavest.
* Nemesis: Sila, ki povzroči propad lika.
* Peripeteja: Preobrat sreče.
* Katarza: Čustvena sprostitev, ki jo občinstvo doživi ob koncu tragedije.
Te konvencije niso vedno uporabljene v vsaki predstavi, lahko pa pomagajo ustvariti občutek strukture in reda v gledališkem delu. Uporabljajo se lahko tudi za ustvarjanje presenečenja, napetosti in čustvenega vpliva.