Tukaj je podrobnejša analiza Learovega značaja in dejanj, ki prispevajo k njegovemu padcu:
Pretiran ponos: Learov ponos in želja, da bi ga njegovi otroci spoštovali in malikovali, sta očitna že od začetka predstave. Od svojih hčera zahteva popolno zvestobo in ljubezen, svojo ljubezen pa pogojuje z njihovim laskanjem.
Nepravična sodba: Learova napačna presoja ga privede do tega, da razdeli svoje kraljestvo samo na podlagi hčerkine izjave ljubezni, pri čemer ignorira Cordelijino pristno naklonjenost in jo izžene zaradi njene poštenosti. Ta odločitev je osnova za nadaljnje konflikte.
Neupoštevanje zvestobe: Learovo neupoštevanje zvestega Kenta, ki ga opozarja na lažnivost Goneril in Regan, kaže na njegovo težnjo, da daje prednost laskanju pred integriteto.
Pomanjkanje samozavedanja: Lear nima sposobnosti prepoznati lastnih napak in posledic svojih dejanj. Trmasto noče priznati resnice o svojih hčerkah in njihovih namerah.
Impulzivnost: Lear deluje impulzivno in brez razmišljanja o dolgoročnih posledicah. Izžene Cordelio, ne upošteva Kentovega nasveta in kasneje preklinja Goneril in Regan, ne da bi povsem razumel njune motive.
Zaradi teh napak in dejanj Lear trpi neizmerno duševno bolečino, izgubi svoj prestol in na koncu znori. Njegovo trpljenje vzbuja usmiljenje in grozo, kar sta ključna elementa Aristotelove definicije tragičnega junaka.
Learovega padca niso povzročile le zunanje sile ali usoda, temveč predvsem njegove notranje značajske napake in lastne odločitve. V tem smislu ponazarja arhetip tragičnega junaka, kjer je padec velikega in uglednega posameznika posledica njegove lastne tragične napake.