Hubris (pretiran ponos): Antigona izkazuje oholost s tem, da trmasto vztraja pri pokopu brata, čeprav to pomeni kršitev zakona in kljubovanje kraljevim ukazom. Precenjuje svoj občutek za pravičnost in podcenjuje moč države.
Peripeteia (Preobrat sreče): Antigonina sreča se nenadoma in nepričakovano obrne, ko Kreon odkrije, da ni ubogala njegovih ukazov in pokopala Polinika. To vodi do njene aretacije in končne smrti.
Anagnorisis (prepoznavanje): Antigona spozna posledice svojih dejanj in tragično usodo, ki jo čaka. Priznava, da je naredila napako, ko je kljubovala Kreontu, in priznava moč države.
Katarza (očiščenje): Občinstvo doživi občutek usmiljenja in strahu, ko je priča tragičnemu propadu Antigone. Skozi njeno trpljenje občinstvo opozarja na pomen zmernosti, spoštovanja avtoritete in posledice pretiranega ponosa in trme.
Plemenite lastnosti: Kljub svoji tragični napaki je Antigona plemenit lik, ki ga motivira njena ljubezen in zvestoba svoji družini. Pripravljena je žrtvovati svoje življenje, da bi počastila svojega brata in ohranila svoja moralna načela. Zaradi njenega poguma in odločnosti je v predstavi simpatična figura.
Ti elementi skupaj naredijo Antigono klasičen primer tragičnega junaka. Njena zgodba nas opominja na nevarnosti pretiranega ponosa in trme, na pomen iskanja ravnovesja in zmernosti v življenju ter na tragične posledice, ki jih lahko povzroči kljubovanje avtoriteti in moralnim normam.