1. Drugo dejanje, II. prizor :V slavnem balkonskem prizoru Romeo Julijo primerja s soncem in pravi, da zaradi njene lepote zvezde »pobledijo v neučinkovitem ognju«. Omenil jo je kot "dan v noči" in "luč v temi", s čimer je izrazil, da njena prisotnost prinaša svetlobo in veselje v njegovo življenje, tudi sredi nenehnega spora med njunima družinama.
2. III. dejanje, V. prizor :Ko Julija izve, da je bil Romeo izgnan iz Verone, ker je ubil Tybalta, potoži:"O, zlomi se, moje srce! Ubogi bankrot, zlomi se takoj! / Pojdite, nebeške luči, in pustite me temno!" V tem kontekstu Julija vidi Romea kot vir svoje sreče in življenja (»nebeške luči«), njegova odsotnost pa jo pusti v stanju obupa in teme.
3. IV. dejanje, I. prizor :Ko se bliža zora, Paris pride do Julijinega groba, da bi objokoval njeno smrt. Pravi:"Sladka roža, s cvetjem posipam tvojo poročno posteljo, / O gorje! Tvoja krošnja je mrak in rosa." V tem primeru zora simbolizira začetek novega dne, za Pariz pa je to dan, ki ga zaznamujeta žalost in izguba.
4. V. dejanje, III. prizor :V zadnjem prizoru predstave, ko se Romeo in Julija ponovno srečata v grobnici, Romeo reče:"Tukaj leži Julija in njena lepota naredi / Ta obok je pojedina, polna svetlobe." Tudi v smrti Julijina lepota in ljubezen do Romea še naprej razsvetljujeta temo in mu prinašata tolažbo.
Na splošno se v Romeu in Juliji zora in svetloba uporabljata kot simbola upanja, prenove, transformativne moči ljubezni ter kontrasta med veseljem in žalostjo, življenjem in smrtjo.