1. Razkritje umora: Duhov prvi nastop Hamletu razkrije resnico o očetovem umoru, kar sproži osrednji konflikt in željo po maščevanju predstave. Duh deluje kot katalizator in razkriva zlobna dejanja, ki so pokvarila danski dvor.
2. Upodobitev čiščenja: Duh se opisuje kot ujetega v vice, kjer trpi za svoje grehe. Ta upodobitev pomeni prisotnost nerazrešenega zla in bližajočega se maščevanja. Napoveduje moralne posledice, ki bodo doletele like, vpletene v temne skrivnosti predstave.
3. Simbolika razkroja: Videz duha je opisan s podobami propadanja in korupcije, kar odraža moralni padec v danskem kraljestvu. Simbolizira gnilobo in zlo, ki sta se uveljavila in napoveduje poslabšanje značajev in tragičen propad kraljeve družine.
4. Prerokba kaosa: Duh opozori Hamleta na bližajoči se kaos in katastrofo, če mu ne bo uspelo maščevati očetovega umora. Ta prerokba namiguje, da bo zlo zmagalo, če se mu ne soočimo, in napoveduje tragične dogodke, ki doletijo Hamleta in ljudi okoli njega.
5. Moralna dvoumnost: Duhova navodila Hamletu, naj maščuje svojo smrt, v Hamleta vnesejo moralne zaplete in notranji konflikt. Napetost med iskanjem pravice in možnostjo nadaljnjega prelivanja krvi odpira vprašanja o moralnih mejah predstave, namiguje na kvarno moč maščevanja in zlo, ki je lahko posledica na videz plemenitih namenov.
Na splošno je duh v "Hamletu" močan simbol teme, prevare in posledic preteklih zlorab. Njegova prisotnost napove zlo, ki prežema igro, in pripravi oder za tragično verigo dogodkov, ki se odvijajo in na koncu vodijo v propad vpletenih likov.