1. Ojdipovo pomanjkanje samozavedanja:
Skozi igro se Ojdip ne zaveda svoje prave identitete in svoje usodne povezave z mestom Tebe. Žene ga želja, da bi odkril resnico o umoru kralja Laja in rešil Tebe kuge. Občinstvo pa se zaveda skrite Ojdipove preteklosti in njegove tragične usode, kar ustvarja dramatično ironijo.
2. Ojdipove tragične napake:
Ojdipov značaj ima napako zaradi njegove prevzetnosti in jezljivosti, ki ironično prispevata k njegovemu padcu. Kljub opozorilom vidca Tirezija in drugih Ojdipov ponos zaslepi za resnico in ga popelje na pot samouničenja.
3. Oraklji in prerokbe:
Predstava se vrti okoli prerokb, ki jih je naredil preročišče v Delfih. Ojdipovo neusmiljeno iskanje resnice ironično izpolni prav tiste prerokbe, ki se jim želi izogniti. To ustvarja pretresljiv občutek ironije, saj protagonist nehote sproži tragične dogodke, ki ga bodo na koncu uničili.
4. Lik Jokaste:
V dramski ironiji ima vlogo tudi Jokasta, Ojdipova žena in mati. Zaveda se nekaterih vidikov preteklosti, vendar se odloči, da bo Ojdipu prikrila resnico, kar vodi v nadaljnje nesporazume in tragične posledice.
5. Ironija v interakcijah likov:
Predstava je polna trenutkov verbalne ironije, saj liki nevede dajejo izjave, ki imajo dvojni pomen ali napovedujejo prihodnost. Na primer, ko Ojdip izjavi, da je treba Lajevega morilca izgnati, nevede govori o svoji usodi.
6. Empatija občinstva:
Dramatična ironija v "Oedipus Rex" omogoča občinstvu, da začuti empatijo do likov, hkrati pa prepozna njihove tragične napake in bližajočo se pogubo. To ustvari kompleksen čustveni odziv, ki obogati dramatično izkušnjo.
Z uporabo dramatične ironije Sofokles ustvari močno in čustveno odmevno tragedijo, ki raziskuje teme usode, svobodne volje in uničujočih posledic človeških napak. Vrzel med znanjem likov in zavedanjem občinstva poveča dramatični učinek in poudari teme igre.